Samo ti si moj Romeo

Danes smo se v šoli učili o Romeu in Juliji. In moje misli so poletele k tebi. Tudi midva sva kot Romeo in Julija, saj nama kruta usoda ne dovoli, da bi bila skupaj. Ti stanuješ v sosednji ulici, treniraš nogomet in igraš harmoniko. Jaz živim tukaj, igram badminton in klarinet. In zjutraj je moja edina misel in želja, da bi te srečala, da bi vsaj za hipec uzrla tvoje globoke oči in kot sneg bele zobe. Spominjam se, da si me včasih pozdravil, ko sva se srečala ... A zdaj se že dolgo nisva videla. Vem, da sem sama kriva, saj zbežim vedno, ko te od daleč vidim. Neumna sem, ker se ti izognem, tako da naredim ovinek in zavijem v drugo ulico, a ne morem si pomagati, saj se bojim, da bi me srce izdalo, ko bi ti prišla blizu. In tako v sebi nosim to grenko sladko ljubezen in upam, da nama bo nekoč usoda dala priložnost, da se srečava, da si padeva v objem in zaživiva v isti ulici.

Julija

Le rumena barva sonca je

Že ko sem imela kake 3,4 leta, so mi vsi govorili, da bom gotovo umetnica, ko odrastem; slavna slikarka ali pa mogoče kiparka. Prav so imeli! Svojega življenja in svojega sveta si sploh ne morem predstavljati brez barv v vsej neskončnosti odtenkov: živih, izrazitih, neopaznih, mrzlih, toplih, veselih, mrkih, žalostnih, zasanjanih ... Moje dojemanje sveta je barvno, celo vsak človek ima neko posebno barvo. Spominjam se, da mi je bilo v osnovni šoli lažje govoriti s slikami kot pa z besedami, da sem svoje prvo ljubezensko pismo narisala, da sem tudi tebe spoznala med platni in čopiči. Na moje srce si nanesel same lepe barve - jasno zeleno barvo pomladi, nebeško modro barvo hrepenenja ter ognjeno oranžno in rdečo barvo ljubezni. Bil si nekaj lepega, bil si kot slika, ki je prelepa, da bi jo lahko narisala. Zaradi tebe sem za nekaj časa obmolknila in nehala slikati, kajti ves moj navdih si bil ti. Tebe pa sem hotela ljubosumno čuvati le zase. Ja, tako je bilo, a le nekaj časa. Nato si nenadoma odšel in vzel s seboj vse lepe barve, meni pa pustil sivino novembra in obledele barve. Ne vem, zakaj se je moralo tako končati. Boga prosim za odgovore, saj si tebe ne upam vprašati. A teh odgovorov ni. Pred menoj ostaja le belo platno, ki me vabi, naj mu izlijem svojo bolečino.
Vem, da bom nekoč spet srečna, da bom šla naprej, pozabila in odpustila, a za zdaj mi ostaja le grenka misel, da si bil tudi ti le ena od barv, ki jih nanašam na sliko življenja. Za marsikatero od njih sploh ne vem, kdaj je nastala, a tam je ... za vedno. In čeprav skušam tvojo barvo prikriti, bo za vedno ostala na tej sliki. Mogoče je pa prav tako ...

Nebesno modra

Odgovor za Elzo

Draga Elza! tvoja izpoved me je zelo ganila. Malo me je spomnila na mojo. Imel sem namreč dekle, ki me je pustilo sredi počitnic. Ni se več oglašala na telefon, zbrisala me je s Facebooka in poskrbela, da se več nisva nikjer srečala. Po svoji prijateljici mi je sporočila, da sem preveč dolgočasen in da si nimava več ničesar povedati. Pa toliko sanj sva skupaj sanjala! Želela sva kupiti hišico v Halozah, imeti 4 otroke, 2 papagaja, hrčka in velik sadovnjak. A njej se je vse to zdelo preveč dolgočasno. Le kako se lahko komu zdita 2 papagaja, govoreča papagaja! dolgočasna? Počasi sem se sprijaznil s to nesrečno zvezo.
Draga Elza, rad bi ti povedal, da sem vesel zate, da si si našla drugega fanta. Če te bo pa še on pustil, vedi, da sem jaz še vedno samski.

Bogdan

Rože že letijo z neba

Rada bi vam zaupala svojo zgodbo. Zgodbo, ki potrjuje, da lahko včasih tudi v nesreči odkrijemo kaj sreče. Bilo je poletje. Tisto pravo, vroče, ko si nismo drznili zapuščati hiše, ko je bilo sonce še na nebu. Po celodnevnem hlajenju v zaprtih prostorih sem si tako zvečer privoščila sprehod po mestu. Prijateljica se je izgovarjala, da nima časa, tako da sem bila kar sama. Namenila sem se skozi mestni park ter nato po najkrajši poti do reke, ki se je vila po polju. Ko sem hodila ob najstarejših hišah v mestu, me je nenadoma zmanjkalo. Puf! Tema! Čez nekaj časa sem se zavedla (kasneje so mi povedali, da je šlo za kakih 5 minut) in najprej začutila, da imam na čelu mokro krpo, v glavi pa 1000 ogromnih kladiv (ali karkoli je že bilo tisto, kar mi je povzročalo tako bolečino). A kmalu sem pozabila na tista kladivca v glavi, saj sem nad sabo zagledala najlepše modre oči, kar sem jih kdaj videla. Najprej sem pomislila, da sem gotovo umrla, kajti take oči na Zemlji preprosto ne morejo obstajati. A lastnik teh oči me je pomiril, da sem še živa, da to niso nebesa in da je pravzaprav on krivec za vse skupaj. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Njegovi starši so odšli na dopust, on je ostal sam doma in med opravila, ki so ga čakala, je sodilo tudi zalivanje maminih rož. Očitno tega ni počel prav pogosto, saj mu je lonček padel s police. Direktno meni na glavo. In tako sem spoznala svojega bodočega moža. (ostale podrobnosti iz bolnišnice, o pretresu možganov in podobnem vas verjetno ne zanimajo :) )
Na koncu le še en nasvet za mame z odraslimi samskimi sinovi - če bi jih rade poročile, jim le prepustite zalivanje rož za nekaj časa. Če imate okna obrnjena na pravo stran, jim mogoče celo uspe najti srečno izbranko.


Hilda

Najin sinek spi ...

... jaz pa imam nekaj minut časa, da vam zaupam svojo zgodbo. Kako sva se spoznala z očijem tega drobcenega deteca? Bilo je naključje, usoda, Božja volja; imenujte, kakor hočete. Vsekakor pa je bilo posebno. Zdolgočaseno sem sedela na letališču v New Yorku in le vsaketoliko vrgla oko na ekrane, ki so zlovešče napovedovali slabo vreme v Evropi. Čakal me je let do Londona in prav nič si nisem želela kakih komplikacij. Končno je glas iz zvočnika le naznanil, da se bo začelo vkrcavanje v letalo za London. Pograbila sem ročno prtljago in vrečko z darili kupljenimi v letališki trgovini. Prišla sem na letalo in stevardesa me je posedla na stol 17A. Bilo mi je čudno in sem ji skušala razložiti, da na moji karti piše 26A, a stevardesa se ni dala. Vdala sem se v usodo. Poleg mene je sedel čeden mlad moški, ki pa ni kazal nobenega interesa za karkoli, kar ne bi bilo spanje. Pustila sem ga pri miru in se posvetila varnostnim navodilom, ki sem jih videla že vsaj 100 krat. Trdno sem bila prepričana, da poznam vsa letalska varnostna pravila v nulo. Mladenič ob meni je že spal. In tako se je začelo potovanje, ki je bilo prvih nekaj ur čisto običajno. Ko pa smo se že približali Grenlandiji, so nastopile težave in pilot nas je obvestil, da bomo morali zasilno pristati, a da naj ostanemo mirni. Letalo je vedno bolj premetavalo, nekaj otrok je jokalo, možje so resno gledali in razen tihih molitev, ni bilo slišati nobenega glasu. Tudi sama sem se spomnila že skoraj pozabljene molitve, v meni se je obup mešal z upanjem, da pa mogoče Bog le obstaja in da mu ni vseeno za teh nekaj potnikov na letu Y269. Začela sem: "Sveti angel, varuh moj ... " Fant ob meni me je začudeno pogledal: "A vi ste tudi Slovenka?" Prijel me je za roko in molil skupaj z mano. Nato je molil še psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Pogledala sem ga postrani, za hip pozabila na strah, in si pri sebi mislila, da je ali prismuknjen ali verski fanatik, da zna še psalme na pamet. A ob njem sem se počutila pomirjena in na koncu smo le srečno pristali na na malem letališču sredi snega. Zeblo nas je, a niti malo upanja ni bilo, da bi kmalu odšli od tam. Moj sopotnik mi je ponudil svoj plašč in tako sva začela pogovor. Povedal je, da mu je ime Andrej, da je bil v semenišču, a je izstopil. Njegovi sovaščani so mu to zelo zamerili, zato je za eno leto odšel v New York, kjer je pomagal v dobrodelni organizaciji. Vračal se je domov in upal, da se je v domači vasi škandal že polegel. Bil je tako drugačen od mene, svetovne popotnice brez vsakršnega žara v srcu. Popotnice, ki je svet gledala le z očmi in pozabila, da je svet treba okusiti in mu dodati še svoj okus. Andrej me je v teh nekaj urah na letališču naučil o življenju in upanju. Tako lepo je govoril, da bi ga lahko poslušala večno. In ga poslušam še danes, saj sva kmalu po srečni vrnitvi v Slovenijo postala par in se čez tri leta poročila. Neskončno sem hvaležna stevardesi, ki ne loči med številkama 17 in 26.

Kristina

Od zdaj naprej položnice placujem na banki

Verjetno ne bi nikoli opisala te najine zgodbe, če te ne bi pred nekaj dnevi slučajno srečala na pošti. Čakal si v vrsti, jaz prav tako. Potožil si, da so dolge vrste, kakor so dolge tudi številke na položnicah. Izmenjala sva si še nekaj praznih besed o izpitih, vremenu ... Vem, da te ne zanima, kaj se godi z mano. In vem, da si nimava več kaj povedati. A to najino srečanje je vseeno v meni vzbudilo misli na minule čase.

Spoznala sva se pri mladinski maši nekaj let nazaj. Po maši smo se še dolgo družili mladi iz različnih župnij. Že prej sem te na videz poznala, takrat pa sva prvič spregovorila. Takoj sem vedela, da si nekaj posebnega, saj si me ogovoril, se mi nasmehnil ter mi ponudil kozarec soka. Bil si drugačen od ostalih, ki so v rokah držali pločevinke piva. Ti so postajali vedno bolj okajeni, midva pa sva se pogovarjala. Ugotovila sva, da bova v prihodnjem šolskem letu hodila na isto šolo, z istim avtobusom. In tako se je najino prijateljstvo večalo. Vedno sem komaj čakala, da te bom zagledala na postaji ter da si bova med vožnjo odkrivala delčke svoje duše. Spoznavala sem, da si dober fant, da imava veliko skupnega. Ni me bilo strah govoriti o sebi ter ti zaupati. Vsak dan sem molila zate; na tihem sem molila tudi, da bi postala več kot le prijatelja. In tako je šlo leto okoli in prišle so počitnice, ki sva jih preživela vsak na svojem koncu: pri skavtih, na morju, v gorah. Sama pa sem čakala le na tisti 1. september, ko te bom spet zagledala na postaji. A ni te bilo. Ko sva se srečala na šolskem hodniku, si me na hitro odpravil. Rekel si, da se boš v šolo vozil s prijateljem, ker da vožnja z avtobusom vzame preveč časa in denarja. Da se ti po šoli mudi k novemu računalniku. Več mi nisi povedal. Preprosto si izginil in mi dal vedeti, da si že zdavnaj pozabil na vse najine pogovore in sanje. Podrl se mi je svet in vsako jutro sem se skrila na zadnji sedež v avtobusu in jokala brez solz. Veš, boli, ko ljudje odidejo brez pojasnila. Boli, ko ugotoviš, da nekomu ne pomeniš več nič.
Saj danes mi ni žal. Prav na tem šolskem avtobusu sem namreč spoznala fanta, ki je danes moj zaročenec. A spomin nate vseeno še danes pogreni. In odločila sem se, da položnic ne bom več plačevala na pošti. Za vsak slučaj ...


Elza

Stihi pozabljenih sanj, besed, solza

Pišem vam vsem in predvsem tebi, ker vem, da si fant iz verne družine. Mogoče boš nekoč čisto po naključju vzel v roke to revijo in v njej odkril moje pesmi. Bog ve, če boš vedel, da so bile napisane prav zate. Bog ve, če se boš še spomnil tiste deklice pšeničnih las in pegastih lic, ki te je tako neizmerno ljubila ...

Sanje

Najprej je padal dež.

Otrok je prišel iz hiše,

tekel je po dežju,

kapljice so mu hladile čelo,

umile so ga in mu narisale pravi obraz.

Potem je nehalo deževati.

Otrok pa je čez sosednji hrib videl mavrico.

Rad bi se je dotaknil,

pa se je bal, da bi potem izginila.

Bila je kot sanje.

Tudi jaz sem ta otrok.

Rada bi prišla k tebi in ti povedala,

da te imam rada.

Toda bojim se izgubiti svoje sanje.

Brez ločil

Čemu tebe, zakaj tebe, kako naj ti povem …  

Sama vprašanja in to

to me mori, to me utesnjuje.

Ne more biti bistva v vprašaju.

Ne, ne sme biti bistva tam!

Bistvo naj bo

v kaplji dežja,

v žarku sonca

v mali cvetki ob stezi

v glasbi tisočerih zvokov.

Ampak zame si edino bistvo TI.

TI in samo TI, brez vejic, brez pik.

TI brez vprašajev in klicajev,

TI, ki te imam rada.

Preveč

Rada bi pisala o čem drugem.

Nočem v vsaki pesmi govoriti, da te

ljubim.

Toda ne morem!

Prsti sami pišejo, ustnice mrmrajo,

srce pa …

Vsaj v tej pesmi bi rada pisala o čem drugem.

Mogoče o soncu, nebu, smehu, rožah, solzah,

Mogoče pa bi tudi v taki pesmi še vedno pisala o tebi.

Vem, ne morem pisati o stvareh, ki jih ni v mojem srcu.

A se zavedaš,

da zaradi tebe porabim preveč prostora v srcu?

Da porabim ogromno prostora na trdem disku?

Pa kaj, ko si edini, za katerega se mi zdi vredno to porabiti.

Magdalena

Vcasih smo poznali le eno salamo

Upam, da ne kršim pravil igre, ko opisujem zgodbo, ki se je zgodila že dolgo časa nazaj. Rad bi povedal zgodbo, ki je zaznamovala moje življenje. Bil sem delavec vajenec in sem vsak dan odšel v bližnjo štacuno po malico zame in za šefa. Ravno tisti čas je bila v štacuni za vajenko Milka. Spomnim se, kako sem prvič prišel v trgovino in jo lepo pogledal. Tudi ona je mene opazila. Njena šefica je primer takoj prepustila njej, čeprav se je videlo, da je bila zelo zmedena. 

"10 dkg salame," sem jo mrtvohladno ogovoril. S svojo hladnokrvnostjo sem jo presenetil. 
"Katere pa?" me je prikupno vprašala. Sedaj sem se zmedel jaz.
"Khm ... torej ... saj imate le eno vrsto salame ..." sem ji odvrnil ...
"Aja seveda, se opravičujem ... gospod ..." mi je odvrnila ob tem pa vedno bolj zardevala. 
"Nisem gospod. Mirko sem. Delam tamle čez. Vsak dan sem tu. Po malico pridem," sem ji objasnil.
Tako se je začel najin pogovor. Danes sedim tu pred nakupovalnim centrom in čakam svojo ženo Milko da nakupi. Potem jo bom odpeljal domov. Velikokrat se spomnim na najino spoznanje in razmišljam, kaj bi se dogodilo tedaj, ko bi imeli dejansko v trgovini več vrst salam. Verjetno bi moral odgovoriti katero bi rad vzel in tako se z Milko nikoli ne bi spoznala. Ker pa je bila na voljo le domača salama, sva se lahko razgovorila. 
Zato tudi danes svojo ženo Milko mirnega srca spustim samo v trgovino, saj vem, da se ne bo z nobenim zapletla v pogovor, saj je na izbiro toliko salam. 

Delavec Mirko

Sredi travnika

Bil je prelep dan. Zato sem se odločila, da grem na sprehod. Pot me je vodila mimo sosedovega gozda, ki sem ga poznala skoraj tako kot sebe, saj sem se vse življenje v njem igrala. Za tem gozdom je sledilo kar nekaj polj in travnikov. Tam sem zmeraj nabirala rože, ki sem jih nato odložila v bohkov kot. Tudi tisti dan sem hitela po goznih poteh in naposled dospela do travnika polnega cvetlic. Sonce mi je sijalo v obraz in vse je bilo pravljično. Ko sem tako nabirala rože se je pripeljal mimo. Priznam bil je kot princ na belem konju. Njegov Zetor se je namreč svetil kot nov, rdeča barva pa je na zeleni podlagi še bolj odsevala. Ravno je gnojil zemljo. In pognojil je tudi moje srce, kajti od takrat je gorelo le zanj. Približal se mi je, jaz pa nisem vedela, kam naj pogledam. Povabil me je na traktor in zapeljala sva se en krog. Potem me je pozdravil in odhitela sem domov. Vse sem povedala svoji materi, kajti z njo sva bila od nekdaj pravi zaupnici. Kak je bila vesela. 
Po nekaj sreačnjih sva se odločila za skupno življenje. Še danes sem vesela, da je prav tisti dan odšel in pognojil moje srce!

Pognojena Marjetka s travnika