Najin sinek spi ...

... jaz pa imam nekaj minut časa, da vam zaupam svojo zgodbo. Kako sva se spoznala z očijem tega drobcenega deteca? Bilo je naključje, usoda, Božja volja; imenujte, kakor hočete. Vsekakor pa je bilo posebno. Zdolgočaseno sem sedela na letališču v New Yorku in le vsaketoliko vrgla oko na ekrane, ki so zlovešče napovedovali slabo vreme v Evropi. Čakal me je let do Londona in prav nič si nisem želela kakih komplikacij. Končno je glas iz zvočnika le naznanil, da se bo začelo vkrcavanje v letalo za London. Pograbila sem ročno prtljago in vrečko z darili kupljenimi v letališki trgovini. Prišla sem na letalo in stevardesa me je posedla na stol 17A. Bilo mi je čudno in sem ji skušala razložiti, da na moji karti piše 26A, a stevardesa se ni dala. Vdala sem se v usodo. Poleg mene je sedel čeden mlad moški, ki pa ni kazal nobenega interesa za karkoli, kar ne bi bilo spanje. Pustila sem ga pri miru in se posvetila varnostnim navodilom, ki sem jih videla že vsaj 100 krat. Trdno sem bila prepričana, da poznam vsa letalska varnostna pravila v nulo. Mladenič ob meni je že spal. In tako se je začelo potovanje, ki je bilo prvih nekaj ur čisto običajno. Ko pa smo se že približali Grenlandiji, so nastopile težave in pilot nas je obvestil, da bomo morali zasilno pristati, a da naj ostanemo mirni. Letalo je vedno bolj premetavalo, nekaj otrok je jokalo, možje so resno gledali in razen tihih molitev, ni bilo slišati nobenega glasu. Tudi sama sem se spomnila že skoraj pozabljene molitve, v meni se je obup mešal z upanjem, da pa mogoče Bog le obstaja in da mu ni vseeno za teh nekaj potnikov na letu Y269. Začela sem: "Sveti angel, varuh moj ... " Fant ob meni me je začudeno pogledal: "A vi ste tudi Slovenka?" Prijel me je za roko in molil skupaj z mano. Nato je molil še psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Pogledala sem ga postrani, za hip pozabila na strah, in si pri sebi mislila, da je ali prismuknjen ali verski fanatik, da zna še psalme na pamet. A ob njem sem se počutila pomirjena in na koncu smo le srečno pristali na na malem letališču sredi snega. Zeblo nas je, a niti malo upanja ni bilo, da bi kmalu odšli od tam. Moj sopotnik mi je ponudil svoj plašč in tako sva začela pogovor. Povedal je, da mu je ime Andrej, da je bil v semenišču, a je izstopil. Njegovi sovaščani so mu to zelo zamerili, zato je za eno leto odšel v New York, kjer je pomagal v dobrodelni organizaciji. Vračal se je domov in upal, da se je v domači vasi škandal že polegel. Bil je tako drugačen od mene, svetovne popotnice brez vsakršnega žara v srcu. Popotnice, ki je svet gledala le z očmi in pozabila, da je svet treba okusiti in mu dodati še svoj okus. Andrej me je v teh nekaj urah na letališču naučil o življenju in upanju. Tako lepo je govoril, da bi ga lahko poslušala večno. In ga poslušam še danes, saj sva kmalu po srečni vrnitvi v Slovenijo postala par in se čez tri leta poročila. Neskončno sem hvaležna stevardesi, ki ne loči med številkama 17 in 26.

Kristina

Od zdaj naprej položnice placujem na banki

Verjetno ne bi nikoli opisala te najine zgodbe, če te ne bi pred nekaj dnevi slučajno srečala na pošti. Čakal si v vrsti, jaz prav tako. Potožil si, da so dolge vrste, kakor so dolge tudi številke na položnicah. Izmenjala sva si še nekaj praznih besed o izpitih, vremenu ... Vem, da te ne zanima, kaj se godi z mano. In vem, da si nimava več kaj povedati. A to najino srečanje je vseeno v meni vzbudilo misli na minule čase.

Spoznala sva se pri mladinski maši nekaj let nazaj. Po maši smo se še dolgo družili mladi iz različnih župnij. Že prej sem te na videz poznala, takrat pa sva prvič spregovorila. Takoj sem vedela, da si nekaj posebnega, saj si me ogovoril, se mi nasmehnil ter mi ponudil kozarec soka. Bil si drugačen od ostalih, ki so v rokah držali pločevinke piva. Ti so postajali vedno bolj okajeni, midva pa sva se pogovarjala. Ugotovila sva, da bova v prihodnjem šolskem letu hodila na isto šolo, z istim avtobusom. In tako se je najino prijateljstvo večalo. Vedno sem komaj čakala, da te bom zagledala na postaji ter da si bova med vožnjo odkrivala delčke svoje duše. Spoznavala sem, da si dober fant, da imava veliko skupnega. Ni me bilo strah govoriti o sebi ter ti zaupati. Vsak dan sem molila zate; na tihem sem molila tudi, da bi postala več kot le prijatelja. In tako je šlo leto okoli in prišle so počitnice, ki sva jih preživela vsak na svojem koncu: pri skavtih, na morju, v gorah. Sama pa sem čakala le na tisti 1. september, ko te bom spet zagledala na postaji. A ni te bilo. Ko sva se srečala na šolskem hodniku, si me na hitro odpravil. Rekel si, da se boš v šolo vozil s prijateljem, ker da vožnja z avtobusom vzame preveč časa in denarja. Da se ti po šoli mudi k novemu računalniku. Več mi nisi povedal. Preprosto si izginil in mi dal vedeti, da si že zdavnaj pozabil na vse najine pogovore in sanje. Podrl se mi je svet in vsako jutro sem se skrila na zadnji sedež v avtobusu in jokala brez solz. Veš, boli, ko ljudje odidejo brez pojasnila. Boli, ko ugotoviš, da nekomu ne pomeniš več nič.
Saj danes mi ni žal. Prav na tem šolskem avtobusu sem namreč spoznala fanta, ki je danes moj zaročenec. A spomin nate vseeno še danes pogreni. In odločila sem se, da položnic ne bom več plačevala na pošti. Za vsak slučaj ...


Elza

Stihi pozabljenih sanj, besed, solza

Pišem vam vsem in predvsem tebi, ker vem, da si fant iz verne družine. Mogoče boš nekoč čisto po naključju vzel v roke to revijo in v njej odkril moje pesmi. Bog ve, če boš vedel, da so bile napisane prav zate. Bog ve, če se boš še spomnil tiste deklice pšeničnih las in pegastih lic, ki te je tako neizmerno ljubila ...

Sanje

Najprej je padal dež.

Otrok je prišel iz hiše,

tekel je po dežju,

kapljice so mu hladile čelo,

umile so ga in mu narisale pravi obraz.

Potem je nehalo deževati.

Otrok pa je čez sosednji hrib videl mavrico.

Rad bi se je dotaknil,

pa se je bal, da bi potem izginila.

Bila je kot sanje.

Tudi jaz sem ta otrok.

Rada bi prišla k tebi in ti povedala,

da te imam rada.

Toda bojim se izgubiti svoje sanje.

Brez ločil

Čemu tebe, zakaj tebe, kako naj ti povem …  

Sama vprašanja in to

to me mori, to me utesnjuje.

Ne more biti bistva v vprašaju.

Ne, ne sme biti bistva tam!

Bistvo naj bo

v kaplji dežja,

v žarku sonca

v mali cvetki ob stezi

v glasbi tisočerih zvokov.

Ampak zame si edino bistvo TI.

TI in samo TI, brez vejic, brez pik.

TI brez vprašajev in klicajev,

TI, ki te imam rada.

Preveč

Rada bi pisala o čem drugem.

Nočem v vsaki pesmi govoriti, da te

ljubim.

Toda ne morem!

Prsti sami pišejo, ustnice mrmrajo,

srce pa …

Vsaj v tej pesmi bi rada pisala o čem drugem.

Mogoče o soncu, nebu, smehu, rožah, solzah,

Mogoče pa bi tudi v taki pesmi še vedno pisala o tebi.

Vem, ne morem pisati o stvareh, ki jih ni v mojem srcu.

A se zavedaš,

da zaradi tebe porabim preveč prostora v srcu?

Da porabim ogromno prostora na trdem disku?

Pa kaj, ko si edini, za katerega se mi zdi vredno to porabiti.

Magdalena

Vcasih smo poznali le eno salamo

Upam, da ne kršim pravil igre, ko opisujem zgodbo, ki se je zgodila že dolgo časa nazaj. Rad bi povedal zgodbo, ki je zaznamovala moje življenje. Bil sem delavec vajenec in sem vsak dan odšel v bližnjo štacuno po malico zame in za šefa. Ravno tisti čas je bila v štacuni za vajenko Milka. Spomnim se, kako sem prvič prišel v trgovino in jo lepo pogledal. Tudi ona je mene opazila. Njena šefica je primer takoj prepustila njej, čeprav se je videlo, da je bila zelo zmedena. 

"10 dkg salame," sem jo mrtvohladno ogovoril. S svojo hladnokrvnostjo sem jo presenetil. 
"Katere pa?" me je prikupno vprašala. Sedaj sem se zmedel jaz.
"Khm ... torej ... saj imate le eno vrsto salame ..." sem ji odvrnil ...
"Aja seveda, se opravičujem ... gospod ..." mi je odvrnila ob tem pa vedno bolj zardevala. 
"Nisem gospod. Mirko sem. Delam tamle čez. Vsak dan sem tu. Po malico pridem," sem ji objasnil.
Tako se je začel najin pogovor. Danes sedim tu pred nakupovalnim centrom in čakam svojo ženo Milko da nakupi. Potem jo bom odpeljal domov. Velikokrat se spomnim na najino spoznanje in razmišljam, kaj bi se dogodilo tedaj, ko bi imeli dejansko v trgovini več vrst salam. Verjetno bi moral odgovoriti katero bi rad vzel in tako se z Milko nikoli ne bi spoznala. Ker pa je bila na voljo le domača salama, sva se lahko razgovorila. 
Zato tudi danes svojo ženo Milko mirnega srca spustim samo v trgovino, saj vem, da se ne bo z nobenim zapletla v pogovor, saj je na izbiro toliko salam. 

Delavec Mirko