Vcasih smo poznali le eno salamo

Upam, da ne kršim pravil igre, ko opisujem zgodbo, ki se je zgodila že dolgo časa nazaj. Rad bi povedal zgodbo, ki je zaznamovala moje življenje. Bil sem delavec vajenec in sem vsak dan odšel v bližnjo štacuno po malico zame in za šefa. Ravno tisti čas je bila v štacuni za vajenko Milka. Spomnim se, kako sem prvič prišel v trgovino in jo lepo pogledal. Tudi ona je mene opazila. Njena šefica je primer takoj prepustila njej, čeprav se je videlo, da je bila zelo zmedena. 

"10 dkg salame," sem jo mrtvohladno ogovoril. S svojo hladnokrvnostjo sem jo presenetil. 
"Katere pa?" me je prikupno vprašala. Sedaj sem se zmedel jaz.
"Khm ... torej ... saj imate le eno vrsto salame ..." sem ji odvrnil ...
"Aja seveda, se opravičujem ... gospod ..." mi je odvrnila ob tem pa vedno bolj zardevala. 
"Nisem gospod. Mirko sem. Delam tamle čez. Vsak dan sem tu. Po malico pridem," sem ji objasnil.
Tako se je začel najin pogovor. Danes sedim tu pred nakupovalnim centrom in čakam svojo ženo Milko da nakupi. Potem jo bom odpeljal domov. Velikokrat se spomnim na najino spoznanje in razmišljam, kaj bi se dogodilo tedaj, ko bi imeli dejansko v trgovini več vrst salam. Verjetno bi moral odgovoriti katero bi rad vzel in tako se z Milko nikoli ne bi spoznala. Ker pa je bila na voljo le domača salama, sva se lahko razgovorila. 
Zato tudi danes svojo ženo Milko mirnega srca spustim samo v trgovino, saj vem, da se ne bo z nobenim zapletla v pogovor, saj je na izbiro toliko salam. 

Delavec Mirko