Najin sinek spi ...

... jaz pa imam nekaj minut časa, da vam zaupam svojo zgodbo. Kako sva se spoznala z očijem tega drobcenega deteca? Bilo je naključje, usoda, Božja volja; imenujte, kakor hočete. Vsekakor pa je bilo posebno. Zdolgočaseno sem sedela na letališču v New Yorku in le vsaketoliko vrgla oko na ekrane, ki so zlovešče napovedovali slabo vreme v Evropi. Čakal me je let do Londona in prav nič si nisem želela kakih komplikacij. Končno je glas iz zvočnika le naznanil, da se bo začelo vkrcavanje v letalo za London. Pograbila sem ročno prtljago in vrečko z darili kupljenimi v letališki trgovini. Prišla sem na letalo in stevardesa me je posedla na stol 17A. Bilo mi je čudno in sem ji skušala razložiti, da na moji karti piše 26A, a stevardesa se ni dala. Vdala sem se v usodo. Poleg mene je sedel čeden mlad moški, ki pa ni kazal nobenega interesa za karkoli, kar ne bi bilo spanje. Pustila sem ga pri miru in se posvetila varnostnim navodilom, ki sem jih videla že vsaj 100 krat. Trdno sem bila prepričana, da poznam vsa letalska varnostna pravila v nulo. Mladenič ob meni je že spal. In tako se je začelo potovanje, ki je bilo prvih nekaj ur čisto običajno. Ko pa smo se že približali Grenlandiji, so nastopile težave in pilot nas je obvestil, da bomo morali zasilno pristati, a da naj ostanemo mirni. Letalo je vedno bolj premetavalo, nekaj otrok je jokalo, možje so resno gledali in razen tihih molitev, ni bilo slišati nobenega glasu. Tudi sama sem se spomnila že skoraj pozabljene molitve, v meni se je obup mešal z upanjem, da pa mogoče Bog le obstaja in da mu ni vseeno za teh nekaj potnikov na letu Y269. Začela sem: "Sveti angel, varuh moj ... " Fant ob meni me je začudeno pogledal: "A vi ste tudi Slovenka?" Prijel me je za roko in molil skupaj z mano. Nato je molil še psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Pogledala sem ga postrani, za hip pozabila na strah, in si pri sebi mislila, da je ali prismuknjen ali verski fanatik, da zna še psalme na pamet. A ob njem sem se počutila pomirjena in na koncu smo le srečno pristali na na malem letališču sredi snega. Zeblo nas je, a niti malo upanja ni bilo, da bi kmalu odšli od tam. Moj sopotnik mi je ponudil svoj plašč in tako sva začela pogovor. Povedal je, da mu je ime Andrej, da je bil v semenišču, a je izstopil. Njegovi sovaščani so mu to zelo zamerili, zato je za eno leto odšel v New York, kjer je pomagal v dobrodelni organizaciji. Vračal se je domov in upal, da se je v domači vasi škandal že polegel. Bil je tako drugačen od mene, svetovne popotnice brez vsakršnega žara v srcu. Popotnice, ki je svet gledala le z očmi in pozabila, da je svet treba okusiti in mu dodati še svoj okus. Andrej me je v teh nekaj urah na letališču naučil o življenju in upanju. Tako lepo je govoril, da bi ga lahko poslušala večno. In ga poslušam še danes, saj sva kmalu po srečni vrnitvi v Slovenijo postala par in se čez tri leta poročila. Neskončno sem hvaležna stevardesi, ki ne loči med številkama 17 in 26.

Kristina