nedelja, 9. avgust 2015

Odsla si ...

Bila si moja cvetka, moj navdih in moje vse. Tako lepo si znala risati, tako dobro si znala kuhati, tako prikupno si se znala smejati.
Še vedno se spominjam, kako sem te prvič videl na neki novi maši. Prijatelju sem povedal, da od zdaj najprej v mojem življenju obstajata le dve poti - ali se poročim s tem angelom, ali pa grem za duhovnika. On pa se mi je samo smejal. Pristopil sem do tebe in ti si se nasmehnila. Prav po angelsko. Beseda je dala besedo in ni preteklo veliko vode, ko sva že romala skupaj na Brezje. Povabila si me na kosilo, jaz sem te peljal v hribe. In vedno občudoval tvoj angelski obraz in tvojo milino. Celo poletje sva tičala skupaj. Ko pa sva morala narazen, sva se pogovarjala po facebooku. Napisala si mi tudi tako čudovite smse. Ljubil sem te! In ko te ni bilo blizu mene, življenje več ni imelo smisla. Nato pa si postajala vedno bolj otožna. Začutil sem, da se oddaljuješ od mene. Ljuba moja, večkrat sem te vprašal, kaj je narobe, pisal sem ti, te obiskoval, se pogovoril s tvojo mamo, a nič ni pomagalo. Mislil sem, da se bo moj svet porušil. In res se je. Bil sem doma, prebiral besede, ki si mi jih napisala, na skrivaj sem jokal in molil, da bi se vrnila k meni. Razmišljal sem, kaj sem naredil narobe, da si odšla, a odgovora nisem dobil. Počasi sem se začel pobirati in na novo sestavljati svoje življenje. Jutri bom napisal pismo rektorju semenišča ...
Ljuba moja, če si premisliš, povej, moje srce ti bo radostno steklo nazaj v objem. Če pa se to ne bo zgodilo, se ti zahvaljujem za vse, kar si mi lepega dala. Tvoje angelske oči bodo v mojem srcu za vedno ostale kot spomin na največjo lepoto, kar jo je Bog ustvaril.

Gašper

Vsi tipi so p*****!!!

Spoznala sem te! Bil si popoln! Prijazen, čuteč, razumevajoč, ljubeč, pozoren, zabaven, zgovoren, energičen, pozitiven, nasmejan, veren, optimističen, postaven, globokih oči in iskrivega pogleda! Nato sem spoznala, da nisi nič od tega! Spoznala sem, da si samo še eden v dolgi vrsti prascev! In še ena moja ljubezen se je končala z žalostnim spoznanjem, da so vsi tipi prasci!!! Počasi začenjam razmišljati, če bi bilo mogoče bolje biti v zvezi z žensko! Ker tipi so res vsi isti! Vsi so prasci!



Razočarana koruzica



nedelja, 28. julij 2013

Pod zvezdnatim nebom

Tri leta je že od tega, ko smo živeli v velikem bloku v malem mestu. Mesto je bilo ravno dovolj majhno, da je nad njim v jasnih poletnih nočeh gorelo neskončno zvezd. Sosedje so me kmalu označili za sanjačico, samotarko in kar je podobnih pridevnikov. Verjetno so imeli kar prav, saj sem se vedno držala sama zase, poleg tega pa sem se vsako noč splazila iz praznega in zadušljivega stanovanja na streho, ki je nudila pogled v neskončnost. Tam sem negibno strmela v nebo in sanjala o krajih, ki jih bom obiskala, o uspehih, ki jih bom dosegla, o marsičemu ... Največkrat pa sem se z nemimi zvezdicami pogovarjala o njemu, ki bo nekoč prišel in z menoj gledal v nebo. A te moje zaupnice iz nekih minulih časov so ostale skrivnostne in neme ter mi niso hotele ničesar zaupati o tem nesojenem princu.

Nekega večera pa so se odprla vrata na našo streho. Malo sem se prestrašila, saj je bilo precej neobičajno, da bi kak sosed ponoči prišel na streho; verjetno sem bila v celem bloku jaz edina sanjačica. Ozrla sem se in in videla fanta približno mojih let. Tudi on ni pričakoval družbe. Povedal je, da je na žuru v četrtem nadstropju, da je tam brezveze in da je prišel na en čik. Po kratkem kramljanju je že ležal poleg mene in skupaj sva iskala ozvezdja, štela utrinke in se smejala tankemu luninemu krajcu. Pokazala sem mu svoje štiri najljubše zvezde ... Ko sva tako s prsti iskala po nebu, sta se najini roki nalahno dotaknili, prsti so se prepletli in moj srce je poskočilo. Nič več nisva govorila, le ležala sva pod zvezdnatim nebom in sanjala vsak svoje sanje. Preden je odšel, me je nežno poljubil in obljubil, da se zopet srečava, ko bo prišel na obisk k prijateljem.

To noč sem srečna zaspala pod zveznim nebom.
Naslednji dan so se moje sanje podrle. Oče je prišel ves vesel iz službe in povedal, da je napredoval in da se bomo zaradi tega preselili v večje mesto. Večja služba, večje mesto, manjše zvezde. Preselili smo se še isti teden. Jaz pa nisem nikoli več srečala fanta, ki je z mano sanjal pod zvezdami. Mogoče pa se nekoč spet kje srečava, na kakem žuru, kjer bo brezveze in kjer si bova oba zaželela družbe zvezd, lune, utrinkov in sanj.




Zvezdica zaspanka

Od rođendana do rođendana

Bil je moj rojstni dan. Vsa narava je dehtela v majskem popoldnevu. Ptice so s svojo glasno melodijo naznanjale, da je čas za ljubezen; na travniku za hišo se je tkala preproga iz cvetja, v mojih laseh pa se je poigraval lahen vetrc. Idealna kulisa za ljubezensko zgodbo. A moje srce je bilo otožno, saj že toliko let ni našlo sorodne duše. Odšla sem na kratek sprehod po travniku, a niti vse prelepe cvetke marjetke niso razveselile mojega srca. Jezila sem se na Boga, ker ne usliši mojih molitev, čeprav sem ga že od malega prosila, naj mi pošlje dobrega fanta in kasnejšega moža ter očeta mojih otrok. Kljub temu, da so leta tekla in da je bilo že slišati glasno tiktakanje biološke ure, ni bilo nikogar, ki bi moje srce popeljal po cvetočih majskih poljanah.




Vrnila sem se domov in naveličano brala rojstnodnevna voščila, ki so mi želela koše poljubčkov, sreče in ljubezni. Tem praznim besedam sem se le kislo nasmihala. Takrat pa sem slišala, da je pred hišo ustavil avtomobil, kmalu za tem pa sem slišala še zvok hišnega zvonca. Vstala sem, brez ideje, kdo bi lahko bil, in odšla k vratom. Tam je stal dolgonogi mladenič, ki se je prizanesljivo nasmehnil moji zmedenosti. Zagledala sem se v njegove kot zemlja rjave oči, goste rjave lase in velika očala. Sploh nisem opazila, da ima v rokah velik in očitno precej težak paket. Vprašal me je, če sem gospodična Roza in jaz sem prikimala. Še vedno sem bila zbegana zaradi njegovih oči in očal, a sem ga povabila, naj vstopi. Sledil mi je in odložil paket na mizo ter ga začel počasi odpirati. Radovedno sem gledala, kaj je v paketu, zraven pa sem še večkrat kot paket, pogledala mladeniča. Čez nekaj trenutkov se je pred menoj prikazala prava rojstnodnevna torta. Fant mi je ponudil roko, mi voščil za rojstni dan ter mi dal najslajši poljub, kar so jih kdaj začutile moje čutnice. Prevzeta od poljuba sem le iz daljave slišala, da dela za pekarno pri kateri je moja mama, ki je bila na službenem potovanju, naročila torto zame. V mislih sem že potovala v prihodnost, ko bova stopala pred oltar ... Nasmehnila sem se mu in ga povabila, naj skupaj z menoj poje košček torte in popije kozarček. Na mojo veliko žalost pa je odvrnil, da mora dostaviti še druge torte in da res nima časa, da bi nazdravila.
Ko je stopal skozi vrata, sem ga vprašala, kako mu je pravzaprav ime. "Darko sem," so bile zadnje besede, ki sem jih slišala od tega dolgonogega angela. Moje srce pa že čaka, na naslednji rojstni dan.

Roza

torek, 7. maj 2013

Voda je vir ljubezni




Bil je deževen majski dan. Slišati je bilo oddaljeno grmenje in prve kaplje so že naznanjale, da je popoldanskemu soncu odbila zadnja ura. Vsa utrujena sem se vračala iz službe; za mano je bil naporen dan. Opazovala sem tulipane, ki so s svojo pisano paleto barv krasili sivo Ljubljano. Ena gredica je bila še prav posebno lepa. Posajena je bila z rdečimi tulipani, njena oblika pa je spominjala na razigranega konjička. Ustavila sem se in jo občudovala. Takrat je mimo pripeljal rdeč avto z očitno nepazljivim voznikom, ki ni videl ogromne luže. Zapeljal je naravnost v lužo, vsa njena vsebina pa je pristala na moji čudoviti novi obleki (in rumenih allstarkah). Voznika sem najprej poslala v vse kraje, ki za Ognjišče niso primerni, ko pa sem videla, da je nekaj metrov naprej ustavil, sem se malo pomirila. Ves zaskrbljen je prišel do mene in se začel opravičevati, da je bil nepozoren, da so ga učenci razjezili, ker niso znali pravilno razvrstiti kamnin in da je utrujen od velike količine raznih obveznosti. Najprej sem ga hotela nadreti in mu povedati, da je idiot. Ko pa sem se zagledala v njegove globoke rjave oči, ki so me nežno in spokorno gledale ter me moledovale za milost, sem se mu samo nasmehnila, zamahnila z roko in odvrnila, da ni nič. Mladenič pa je vseeno vztrajal, da se mi mora nekako odkupiti. Prijel me je za roko in sprva nisem razumela, kaj se mu plete po glavi. Moja velika želja je bila, da bi čimprej prišla do tuša in suhe obleke. A del mene si je želel ostati s tem neznancem, ga bolje spoznati in gledati njegove rjave oči. Ko sem tako razmišljala o njegovih namenih, je spregovoril z žametnim glasom: "Pridi, greva skakat po lužah!"



Modra Tulipanka

torek, 17. januar 2012

Farni zvonovi so zapeli

Rekel je: "Ah, saj ni nič!" A mi je vseeno podaril šopek najlepših vrtnic. Rekel je: "Saj ni nič," a me je vseeno vsak dan pospremil iz šole. Rekel je: "Saj ni nič," a mi je pri glasba po željah posvetil mojo najljubšo pesem. Ves svoj prosti čas je preživel z mano, prinašal mi je drobna darila in me s svojim novim fičkom peljal na morje. A vseeno je rekel, da ni nič. Začenjala sem mu verjeti, da ni nič. Pomislila sem, da je mogoče res le dober prijatelj. Pomislila sem tudi, da ga je mogoče Bog poklical v svojo službo in da hoče postati duhovnik. Bila sem zmedena in žalostna. Naj sem si priznala ali ne, sem se počasi zaljubljala vanj. In ko sem se že odločila, da ga izbrišem iz svojega srca, je prišel do mene in mi rekel: "Danica, ali bi se poročila z menoj?"
Ničesar nisem razumela, bila sem zmedena. Pomislila sem, da je kaj preveč popil in da se dela norca iz mene. Pa saj ni mogoče! On je pošten fant, on ne pije in prav gotovo se ne bi norčeval iz svoje prijateljice. Previdno sem ga vprašala, če misli resno in odgovoril mi je, da me ljubi, odkar sva skupaj krasila vaško cerkev. Le poguma da ni imel, da bi mi izpovedal svojo ljubezen. Bila sem presrečna. Kmalu po tem so zadoneli farni zvonovi, ki so vabili k pomembnemu dnevu za dve goreči srci.



Danica

sobota, 7. januar 2012

Soba z oguljenim linolejem

Moja sestra je bila od nekdaj velika neroda. In tako se je, kdo bi vedel že kateri krat, zgodilo, da je ležala v bolnišnici z zlomljeno nogo - kompliciran zlom. Ker sem bil že vajen, da smo posledično lepa nedeljska popoldneva zapravljali za obiske v bolnišnici, sem imel pripravljeno celo zalogo izgovorov, ki bi mi pomagali, da bi se izognil tej nadlogi. A mojim staršem ni bil nobeden od njih všeč, zato sem se mrkega obraza usedel v avto in pozabil na  nogomet s prijatelji. Bolnišnica je tudi tokrat oddajala enak nedefiniran vonj (smrad) in tla iz linoleja so bila še vedno enako neprivlačna in oguljena. Na hitro (in sovražno) sem pogledal sestro, njeno v zrak štrlečo nogo in sobo v kateri je ležala. In takrat sem na sosednji postelji zagledal kot oglje črne lase pod katerimi se je skrival droben obrazek. Dekle ob moji sestri je bilo shujšano, njena polt je kar žarela od nezdravih odtenkov, a v njenih očeh in na obrazu je ležalo nekaj angelskega, nekaj, od česar nisem mogel odmakniti oči. Sestri sem navrgel nekaj oguljenih fraz, a v moji glavi se je tisoč kolesc vrtelo s svetlobno hitrostjo, da bi odkrila način, kako se prestaviti k sosednji postelji. Deklica, ki je ležala na njej, me je popolnoma očarala, a na žalost nisem uspel z njo spregovoriti kaj več od klasičnih: "Živijo, kako si kaj? Jaz sem Danilo. Kako ti je ime?" Staršem se je pač spet mudilo domov, na programu je bil namreč nedeljski večer z Mariom, ki ga nikakor niso smeli zamuditi. A Tončka mi kar ni šla iz glave, zato sem naslednje jutro, ne bodi len, vstal, šel proti avtobusu, a namesto na šolski avtobus, sem se usedel na tistega, ki pelje proti bolnišnici. Tam sem v mestu skočil še po nekaj opravkih in nato pred bolnišnico čakal na uro, ko se začnejo obiski. Sestre in zdravniki so bili ganjeni nad mojo ljubeznijo do sestre ... Ko sem vstopil v njeno sobo, sem se kar topil od prijaznosti. Sestri sicer ni bilo nič jasno, kaj je narobe z menoj, a je z veseljem vzela jagode, ki sem ji jih ponudil (in v katere sem predhodno dal uspavalo). Očitno sem kupil kvalitetno uspavalo, saj jo je kmalu zmanjkalo. Nasmehnil sem se Tončki in ji potožil, da imam zelo ignorantsko sestro, ki kar zaspi, ko pridem na obisk. Vrnila mi je nasmešek in pogovor se je lahko začel. Njen glas je bil šibak, njeni gibi počasni, njeno telo krhko, a tistih oči kar nisem mogel pozabiti. Slutil sem, da je njena bolezen huda, a vedel sem, da je njena vera in njen um močnejši od bolezni. In čeprav sem od birme naprej v cerkev zahajal bolj zaradi preprečevanja konfliktov s starši, me je pomirilo, ko sem na njeni nočni omarici zagledal Sveto pismo in rožni venec. Ura, ki je sledila, mi je za vedno spremenila življenje. Tončka mi je namreč povedala, da ne bo več dolgo živela, saj ji odpovedujejo ledvice, ustreznega darovalca pa ni. Težko opišem, kaj sem takrat občutil. Kot bi mignil, sem vstal, da me je Tončka le začudeno pogledala in oddirjal iz sobe. Potrkal sem pri dežurnemu zdravniku in mu rekel, da hočem darovati ledvico. Sledili so pogovori, razlage, prepričevanja, preiskave in končno tudi rezultati preiskav. Ugotovili so, da lahko darujem ledvico.
Vesel sem, da sem se v tisti tisočinki sekunde odločil, da hočem svoje ledvice deliti z njo, ki je bila takrat popolna neznanka. Danes je ta žena z nebeško modrimi očmi in angelskim obrazom mati najinih šestih otrok in ženska brez katere si sploh ne predstavljam svojega življenja. In ugotovil sem, da sta za srečen zakon dovolj zgolj dve ledvici ... in dve goreči srci.



Danilo