Od rođendana do rođendana

Bil je moj rojstni dan. Vsa narava je dehtela v majskem popoldnevu. Ptice so s svojo glasno melodijo naznanjale, da je čas za ljubezen; na travniku za hišo se je tkala preproga iz cvetja, v mojih laseh pa se je poigraval lahen vetrc. Idealna kulisa za ljubezensko zgodbo. A moje srce je bilo otožno, saj že toliko let ni našlo sorodne duše. Odšla sem na kratek sprehod po travniku, a niti vse prelepe cvetke marjetke niso razveselile mojega srca. Jezila sem se na Boga, ker ne usliši mojih molitev, čeprav sem ga že od malega prosila, naj mi pošlje dobrega fanta in kasnejšega moža ter očeta mojih otrok. Kljub temu, da so leta tekla in da je bilo že slišati glasno tiktakanje biološke ure, ni bilo nikogar, ki bi moje srce popeljal po cvetočih majskih poljanah.

Vrnila sem se domov in naveličano brala rojstnodnevna voščila, ki so mi želela koše poljubčkov, sreče in ljubezni. Tem praznim besedam sem se le kislo nasmihala. Takrat pa sem slišala, da je pred hišo ustavil avtomobil, kmalu za tem pa sem slišala še zvok hišnega zvonca. Vstala sem, brez ideje, kdo bi lahko bil, in odšla k vratom. Tam je stal dolgonogi mladenič, ki se je prizanesljivo nasmehnil moji zmedenosti. Zagledala sem se v njegove kot zemlja rjave oči, goste rjave lase in velika očala. Sploh nisem opazila, da ima v rokah velik in očitno precej težak paket. Vprašal me je, če sem gospodična Roza in jaz sem prikimala. Še vedno sem bila zbegana zaradi njegovih oči in očal, a sem ga povabila, naj vstopi. Sledil mi je in odložil paket na mizo ter ga začel počasi odpirati. Radovedno sem gledala, kaj je v paketu, zraven pa sem še večkrat kot paket, pogledala mladeniča. Čez nekaj trenutkov se je pred menoj prikazala prava rojstnodnevna torta. Fant mi je ponudil roko, mi voščil za rojstni dan ter mi dal najslajši poljub, kar so jih kdaj začutile moje čutnice. Prevzeta od poljuba sem le iz daljave slišala, da dela za pekarno pri kateri je moja mama, ki je bila na službenem potovanju, naročila torto zame. V mislih sem že potovala v prihodnost, ko bova stopala pred oltar ... Nasmehnila sem se mu in ga povabila, naj skupaj z menoj poje košček torte in popije kozarček. Na mojo veliko žalost pa je odvrnil, da mora dostaviti še druge torte in da res nima časa, da bi nazdravila.

Ko je stopal skozi vrata, sem ga vprašala, kako mu je pravzaprav ime. "Darko sem," so bile zadnje besede, ki sem jih slišala od tega dolgonogega angela. Moje srce pa že čaka, na naslednji rojstni dan.

Roza