Že ko sem imela kake 3,4 leta, so mi vsi govorili, da bom gotovo umetnica, ko odrastem; slavna slikarka ali pa mogoče kiparka. Prav so imeli! Svojega življenja in svojega sveta si sploh ne morem predstavljati brez barv v vsej neskončnosti odtenkov: živih, izrazitih, neopaznih, mrzlih, toplih, veselih, mrkih, žalostnih, zasanjanih ... Moje dojemanje sveta je barvno, celo vsak človek ima neko posebno barvo. Spominjam se, da mi je bilo v osnovni šoli lažje govoriti s slikami kot pa z besedami, da sem svoje prvo ljubezensko pismo narisala, da sem tudi tebe spoznala med platni in čopiči. Na moje srce si nanesel same lepe barve - jasno zeleno barvo pomladi, nebeško modro barvo hrepenenja ter ognjeno oranžno in rdečo barvo ljubezni. Bil si nekaj lepega, bil si kot slika, ki je prelepa, da bi jo lahko narisala. Zaradi tebe sem za nekaj časa obmolknila in nehala slikati, kajti ves moj navdih si bil ti. Tebe pa sem hotela ljubosumno čuvati le zase. Ja, tako je bilo, a le nekaj časa. Nato si nenadoma odšel in vzel s seboj vse lepe barve, meni pa pustil sivino novembra in obledele barve. Ne vem, zakaj se je moralo tako končati. Boga prosim za odgovore, saj si tebe ne upam vprašati. A teh odgovorov ni. Pred menoj ostaja le belo platno, ki me vabi, naj mu izlijem svojo bolečino.
Vem, da bom nekoč spet srečna, da bom šla naprej, pozabila in odpustila, a za zdaj mi ostaja le grenka misel, da si bil tudi ti le ena od barv, ki jih nanašam na sliko življenja. Za marsikatero od njih sploh ne vem, kdaj je nastala, a tam je ... za vedno. In čeprav skušam tvojo barvo prikriti, bo za vedno ostala na tej sliki. Mogoče je pa prav tako ...
Nebesno modra
