Bil je prelep dan. Zato sem se odločila, da grem na sprehod. Pot me je vodila mimo sosedovega gozda, ki sem ga poznala skoraj tako kot sebe, saj sem se vse življenje v njem igrala. Za tem gozdom je sledilo kar nekaj polj in travnikov. Tam sem zmeraj nabirala rože, ki sem jih nato odložila v bohkov kot. Tudi tisti dan sem hitela po goznih poteh in naposled dospela do travnika polnega cvetlic. Sonce mi je sijalo v obraz in vse je bilo pravljično. Ko sem tako nabirala rože se je pripeljal mimo. Priznam bil je kot princ na belem konju. Njegov Zetor se je namreč svetil kot nov, rdeča barva pa je na zeleni podlagi še bolj odsevala. Ravno je gnojil zemljo. In pognojil je tudi moje srce, kajti od takrat je gorelo le zanj. Približal se mi je, jaz pa nisem vedela, kam naj pogledam. Povabil me je na traktor in zapeljala sva se en krog. Potem me je pozdravil in odhitela sem domov. Vse sem povedala svoji materi, kajti z njo sva bila od nekdaj pravi zaupnici. Kak je bila vesela.
Po nekaj sreačnjih sva se odločila za skupno življenje. Še danes sem vesela, da je prav tisti dan odšel in pognojil moje srce!
Pognojena Marjetka s travnika
