Bil je deževen majski dan. Slišati je bilo oddaljeno grmenje in prve kaplje so že naznanjale, da je popoldanskemu soncu odbila zadnja ura. Vsa utrujena sem se vračala iz službe; za mano je bil naporen dan. Opazovala sem tulipane, ki so s svojo pisano paleto barv krasili sivo Ljubljano. Ena gredica je bila še prav posebno lepa. Posajena je bila z rdečimi tulipani, njena oblika pa je spominjala na razigranega konjička. Ustavila sem se in jo občudovala. Takrat je mimo pripeljal rdeč avto z očitno nepazljivim voznikom, ki ni videl ogromne luže. Zapeljal je naravnost v lužo, vsa njena vsebina pa je pristala na moji čudoviti novi obleki (in rumenih allstarkah). Voznika sem najprej poslala v vse kraje, ki za Ognjišče niso primerni, ko pa sem videla, da je nekaj metrov naprej ustavil, sem se malo pomirila. Ves zaskrbljen je prišel do mene in se začel opravičevati, da je bil nepozoren, da so ga učenci razjezili, ker niso znali pravilno razvrstiti kamnin in da je utrujen od velike količine raznih obveznosti. Najprej sem ga hotela nadreti in mu povedati, da je idiot. Ko pa sem se zagledala v njegove globoke rjave oči, ki so me nežno in spokorno gledale ter me moledovale za milost, sem se mu samo nasmehnila, zamahnila z roko in odvrnila, da ni nič. Mladenič pa je vseeno vztrajal, da se mi mora nekako odkupiti. Prijel me je za roko in sprva nisem razumela, kaj se mu plete po glavi. Moja velika želja je bila, da bi čimprej prišla do tuša in suhe obleke. A del mene si je želel ostati s tem neznancem, ga bolje spoznati in gledati njegove rjave oči. Ko sem tako razmišljala o njegovih namenih, je spregovoril z žametnim glasom: "Pridi, greva skakat po lužah!"
Modra Tulipanka
