Farni zvonovi so zapeli

Rekel je: "Ah, saj ni nič!" A mi je vseeno podaril šopek najlepših vrtnic. Rekel je: "Saj ni nič," a me je vseeno vsak dan pospremil iz šole. Rekel je: "Saj ni nič," a mi je pri glasba po željah posvetil mojo najljubšo pesem. Ves svoj prosti čas je preživel z mano, prinašal mi je drobna darila in me s svojim novim fičkom peljal na morje. A vseeno je rekel, da ni nič. Začenjala sem mu verjeti, da ni nič. Pomislila sem, da je mogoče res le dober prijatelj. Pomislila sem tudi, da ga je mogoče Bog poklical v svojo službo in da hoče postati duhovnik. Bila sem zmedena in žalostna. Naj sem si priznala ali ne, sem se počasi zaljubljala vanj. In ko sem se že odločila, da ga izbrišem iz svojega srca, je prišel do mene in mi rekel: "Danica, ali bi se poročila z menoj?"
Ničesar nisem razumela, bila sem zmedena. Pomislila sem, da je kaj preveč popil in da se dela norca iz mene. Pa saj ni mogoče! On je pošten fant, on ne pije in prav gotovo se ne bi norčeval iz svoje prijateljice. Previdno sem ga vprašala, če misli resno in odgovoril mi je, da me ljubi, odkar sva skupaj krasila vaško cerkev. Le poguma da ni imel, da bi mi izpovedal svojo ljubezen. Bila sem presrečna. Kmalu po tem so zadoneli farni zvonovi, ki so vabili k pomembnemu dnevu za dve goreči srci.

Danica