Stihi pozabljenih sanj, besed, solza

Pišem vam vsem in predvsem tebi, ker vem, da si fant iz verne družine. Mogoče boš nekoč čisto po naključju vzel v roke to revijo in v njej odkril moje pesmi. Bog ve, če boš vedel, da so bile napisane prav zate. Bog ve, če se boš še spomnil tiste deklice pšeničnih las in pegastih lic, ki te je tako neizmerno ljubila ...

Sanje

Najprej je padal dež.

Otrok je prišel iz hiše,

tekel je po dežju,

kapljice so mu hladile čelo,

umile so ga in mu narisale pravi obraz.

Potem je nehalo deževati.

Otrok pa je čez sosednji hrib videl mavrico.

Rad bi se je dotaknil,

pa se je bal, da bi potem izginila.

Bila je kot sanje.

Tudi jaz sem ta otrok.

Rada bi prišla k tebi in ti povedala,

da te imam rada.

Toda bojim se izgubiti svoje sanje.

Brez ločil

Čemu tebe, zakaj tebe, kako naj ti povem …  

Sama vprašanja in to

to me mori, to me utesnjuje.

Ne more biti bistva v vprašaju.

Ne, ne sme biti bistva tam!

Bistvo naj bo

v kaplji dežja,

v žarku sonca

v mali cvetki ob stezi

v glasbi tisočerih zvokov.

Ampak zame si edino bistvo TI.

TI in samo TI, brez vejic, brez pik.

TI brez vprašajev in klicajev,

TI, ki te imam rada.

Preveč

Rada bi pisala o čem drugem.

Nočem v vsaki pesmi govoriti, da te

ljubim.

Toda ne morem!

Prsti sami pišejo, ustnice mrmrajo,

srce pa …

Vsaj v tej pesmi bi rada pisala o čem drugem.

Mogoče o soncu, nebu, smehu, rožah, solzah,

Mogoče pa bi tudi v taki pesmi še vedno pisala o tebi.

Vem, ne morem pisati o stvareh, ki jih ni v mojem srcu.

A se zavedaš,

da zaradi tebe porabim preveč prostora v srcu?

Da porabim ogromno prostora na trdem disku?

Pa kaj, ko si edini, za katerega se mi zdi vredno to porabiti.

Magdalena