Spoznala sva se pri mladinski maši nekaj let nazaj. Po maši smo se še dolgo družili mladi iz različnih župnij. Že prej sem te na videz poznala, takrat pa sva prvič spregovorila. Takoj sem vedela, da si nekaj posebnega, saj si me ogovoril, se mi nasmehnil ter mi ponudil kozarec soka. Bil si drugačen od ostalih, ki so v rokah držali pločevinke piva. Ti so postajali vedno bolj okajeni, midva pa sva se pogovarjala. Ugotovila sva, da bova v prihodnjem šolskem letu hodila na isto šolo, z istim avtobusom. In tako se je najino prijateljstvo večalo. Vedno sem komaj čakala, da te bom zagledala na postaji ter da si bova med vožnjo odkrivala delčke svoje duše. Spoznavala sem, da si dober fant, da imava veliko skupnega. Ni me bilo strah govoriti o sebi ter ti zaupati. Vsak dan sem molila zate; na tihem sem molila tudi, da bi postala več kot le prijatelja. In tako je šlo leto okoli in prišle so počitnice, ki sva jih preživela vsak na svojem koncu: pri skavtih, na morju, v gorah. Sama pa sem čakala le na tisti 1. september, ko te bom spet zagledala na postaji. A ni te bilo. Ko sva se srečala na šolskem hodniku, si me na hitro odpravil. Rekel si, da se boš v šolo vozil s prijateljem, ker da vožnja z avtobusom vzame preveč časa in denarja. Da se ti po šoli mudi k novemu računalniku. Več mi nisi povedal. Preprosto si izginil in mi dal vedeti, da si že zdavnaj pozabil na vse najine pogovore in sanje. Podrl se mi je svet in vsako jutro sem se skrila na zadnji sedež v avtobusu in jokala brez solz. Veš, boli, ko ljudje odidejo brez pojasnila. Boli, ko ugotoviš, da nekomu ne pomeniš več nič.
Saj danes mi ni žal. Prav na tem šolskem avtobusu sem namreč spoznala fanta, ki je danes moj zaročenec. A spomin nate vseeno še danes pogreni. In odločila sem se, da položnic ne bom več plačevala na pošti. Za vsak slučaj ...
Elza
Ni komentarjev:
Objavite komentar