Rada bi vam zaupala svojo zgodbo. Zgodbo, ki potrjuje, da lahko včasih tudi v nesreči odkrijemo kaj sreče. Bilo je poletje. Tisto pravo, vroče, ko si nismo drznili zapuščati hiše, ko je bilo sonce še na nebu. Po celodnevnem hlajenju v zaprtih prostorih sem si tako zvečer privoščila sprehod po mestu. Prijateljica se je izgovarjala, da nima časa, tako da sem bila kar sama. Namenila sem se skozi mestni park ter nato po najkrajši poti do reke, ki se je vila po polju. Ko sem hodila ob najstarejših hišah v mestu, me je nenadoma zmanjkalo. Puf! Tema! Čez nekaj časa sem se zavedla (kasneje so mi povedali, da je šlo za kakih 5 minut) in najprej začutila, da imam na čelu mokro krpo, v glavi pa 1000 ogromnih kladiv (ali karkoli je že bilo tisto, kar mi je povzročalo tako bolečino). A kmalu sem pozabila na tista kladivca v glavi, saj sem nad sabo zagledala najlepše modre oči, kar sem jih kdaj videla. Najprej sem pomislila, da sem gotovo umrla, kajti take oči na Zemlji preprosto ne morejo obstajati. A lastnik teh oči me je pomiril, da sem še živa, da to niso nebesa in da je pravzaprav on krivec za vse skupaj. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Njegovi starši so odšli na dopust, on je ostal sam doma in med opravila, ki so ga čakala, je sodilo tudi zalivanje maminih rož. Očitno tega ni počel prav pogosto, saj mu je lonček padel s police. Direktno meni na glavo. In tako sem spoznala svojega bodočega moža. (ostale podrobnosti iz bolnišnice, o pretresu možganov in podobnem vas verjetno ne zanimajo :) )
Na koncu le še en nasvet za mame z odraslimi samskimi sinovi - če bi jih rade poročile, jim le prepustite zalivanje rož za nekaj časa. Če imate okna obrnjena na pravo stran, jim mogoče celo uspe najti srečno izbranko.
Hilda
Ni komentarjev:
Objavite komentar