Moja sestra je bila od nekdaj velika neroda. In tako se je, kdo bi vedel že kateri krat, zgodilo, da je ležala v bolnišnici z zlomljeno nogo - kompliciran zlom. Ker sem bil že vajen, da smo posledično lepa nedeljska popoldneva zapravljali za obiske v bolnišnici, sem imel pripravljeno celo zalogo izgovorov, ki bi mi pomagali, da bi se izognil tej nadlogi. A mojim staršem ni bil nobeden od njih všeč, zato sem se mrkega obraza usedel v avto in pozabil na nogomet s prijatelji. Bolnišnica je tudi tokrat oddajala enak nedefiniran vonj (smrad) in tla iz linoleja so bila še vedno enako neprivlačna in oguljena. Na hitro (in sovražno) sem pogledal sestro, njeno v zrak štrlečo nogo in sobo v kateri je ležala. In takrat sem na sosednji postelji zagledal kot oglje črne lase pod katerimi se je skrival droben obrazek. Dekle ob moji sestri je bilo shujšano, njena polt je kar žarela od nezdravih odtenkov, a v njenih očeh in na obrazu je ležalo nekaj angelskega, nekaj, od česar nisem mogel odmakniti oči. Sestri sem navrgel nekaj oguljenih fraz, a v moji glavi se je tisoč kolesc vrtelo s svetlobno hitrostjo, da bi odkrila način, kako se prestaviti k sosednji postelji. Deklica, ki je ležala na njej, me je popolnoma očarala, a na žalost nisem uspel z njo spregovoriti kaj več od klasičnih: "Živijo, kako si kaj? Jaz sem Danilo. Kako ti je ime?" Staršem se je pač spet mudilo domov, na programu je bil namreč nedeljski večer z Mariom, ki ga nikakor niso smeli zamuditi. A Tončka mi kar ni šla iz glave, zato sem naslednje jutro, ne bodi len, vstal, šel proti avtobusu, a namesto na šolski avtobus, sem se usedel na tistega, ki pelje proti bolnišnici. Tam sem v mestu skočil še po nekaj opravkih in nato pred bolnišnico čakal na uro, ko se začnejo obiski. Sestre in zdravniki so bili ganjeni nad mojo ljubeznijo do sestre ... Ko sem vstopil v njeno sobo, sem se kar topil od prijaznosti. Sestri sicer ni bilo nič jasno, kaj je narobe z menoj, a je z veseljem vzela jagode, ki sem ji jih ponudil (in v katere sem predhodno dal uspavalo). Očitno sem kupil kvalitetno uspavalo, saj jo je kmalu zmanjkalo. Nasmehnil sem se Tončki in ji potožil, da imam zelo ignorantsko sestro, ki kar zaspi, ko pridem na obisk. Vrnila mi je nasmešek in pogovor se je lahko začel. Njen glas je bil šibak, njeni gibi počasni, njeno telo krhko, a tistih oči kar nisem mogel pozabiti. Slutil sem, da je njena bolezen huda, a vedel sem, da je njena vera in njen um močnejši od bolezni. In čeprav sem od birme naprej v cerkev zahajal bolj zaradi preprečevanja konfliktov s starši, me je pomirilo, ko sem na njeni nočni omarici zagledal Sveto pismo in rožni venec. Ura, ki je sledila, mi je za vedno spremenila življenje. Tončka mi je namreč povedala, da ne bo več dolgo živela, saj ji odpovedujejo ledvice, ustreznega darovalca pa ni. Težko opišem, kaj sem takrat občutil. Kot bi mignil, sem vstal, da me je Tončka le začudeno pogledala in oddirjal iz sobe. Potrkal sem pri dežurnemu zdravniku in mu rekel, da hočem darovati ledvico. Sledili so pogovori, razlage, prepričevanja, preiskave in končno tudi rezultati preiskav. Ugotovili so, da lahko darujem ledvico.
Vesel sem, da sem se v tisti tisočinki sekunde odločil, da hočem svoje ledvice deliti z njo, ki je bila takrat popolna neznanka. Danes je ta žena z nebeško modrimi očmi in angelskim obrazom mati najinih šestih otrok in ženska brez katere si sploh ne predstavljam svojega življenja. In ugotovil sem, da sta za srečen zakon dovolj zgolj dve ledvici ... in dve goreči srci.
Danilo
